To je zgodba o tem, kako dragoceni so pristni trenutki. In kako hitro jih izgubljamo – če jih ne vzamemo zavestno.
Tokrat se vam oglašam z dopusta. Dopustujemo v campu – prav zato, ker moj otrok obožuje stik z drugimi otroki, je rad med ljudmi, navezuje nova prijateljstva in uživa v spontani igri "na ulici" pred hiško. Želela sem mu dati prav to – občutek svobode, spoznavanja novih prijateljev in otroštva, ki ga mi starši še tako dobro poznamo.
Poznate tisti občutek? Tisti sladki nemir, ko so kovčki skoraj spakirani, v glavi pa se vrti seznam vseh zabavnih stvari, ki jih boste počeli. Dopust je pred vrati. Zame, kot za verjetno marsikatero mamo podjetnico, ta plan ni vključeval le poležavanja na plaži. Bil je skrbno sestavljen mozaik aktivnega preživljanja časa z otrokom, pripravljanja obrokov za družino in tistih »ukradenih« ur za računalnikom, ko projekt kliče naprej.
In potem, tik preden bi morali zakleniti vrata in se odpeljati novim dogodivščinam naproti, se zgodi življenje. Nepričakovano, neusmiljeno in brez opozorila.
Moj sin je zbolel zjutraj, na dan odhoda. Preplavil me je tisti nemiren občutek, ko brez besed, že na pogled veš, da nekaj ni v redu. V glavi se je takoj pojavila skrb – kaj sedaj? Gremo sploh na morje ali ostanemo doma? Odločili smo se počakati. Sin je zaspal na kavču, mi pa smo prestavili odhod na trenutek, ko se zbudi in bomo videli, kako se bo počutil.
In res, zbudil se je presenetljivo dobro. Kazalo je, da je vse za nami, da je bilo vse skupaj očitno le trenutna slabost. Oddahnili smo si, hitro spakirali še zadnje stvari v avto in se končno odpravili na pot. A že sama pot se je sprevrgla v mučno dogodivščino slabega počutja in bruhanja. Komaj sem čakala, da prispemo, da se lahko končno v miru uleže in odpočije.
V trenutku so vsi skrbno sestavljeni plani padli v vodo. Živahne dogodivščine je zamenjal zvok termometra, smeh na prostem pa tihi pogovori v zatemnjeni sobi. Moj prenosnik, je sameval v kotu. Edini »projekt«, ki je obstajal, je bil moj sin Brin. Edini »rok« je bil čim prej ozdraveti. Moj plan o aktivnem dopustu je zamenjal en sam, neizprosen ukaz mojega malega bolnika: »Mama, bog ne daj, da se od mene ločiš za en meter.«
In veste, kaj sem ugotovila v teh dveh dneh, ko sem nemočno opazovala svojega otroka v slabem stanju in delila objeme tolažbe? Da sem, kljub neizmerni skrbi in utrujenosti, pravzaprav neizmerno hvaležna.
Svet se je ustavil. Ni bilo več mailov, ki bi klicali po pozornosti, ne tisoč malenkosti, ki jih je treba postoriti. Bila sva samo midva. Pristno, zares skupaj. Plošča za Monopoly, pozabljena v kotu mobilne hiške, je postala najin svet. Vsaka odvržena kocka je bila mala zmaga, vsak njegov nasmeh, čeprav utrujen, pa najdragocenejša valuta. Seveda, družbo so nama delali nadležni vsiljivci – gospa Vročina, gospod Glavobol in njuna tečna spremljevalka Driska. A kljub "obiskovalcem" sva našla pot drug k drugemu. Biti tam. Samo to. In da je to največ.
In danes? Danes vam to pišem z nasmehom. Sonce sije, slišim šum morja, tišino bolniške sobe pa je zamenjal zdrav, glasen in vesel otroški smeh. Končno dopustujemo.
Prišel je tisti težko pričakovani dan, ko je bilo vse nazaj v normalnem - zdravem stanju. Nasmeh se je vrnil, energija tudi. Brin me pogleda in reče:
"Mami, grem poiskat prijatelje." In jaz si mislim – končno!
Gre en krog med mobilnimi hiškami, z upanjem, da bo kdo sedel zunaj, se igral, pripravil kakšno igro z žogo ali kartami.
Čez nekaj minut se vrne (v njegovih očeh vidim žalosten pogled) in reče:
"Mami, nikjer ni nikogar…"
Malo presenečena mu odgovorim: "Kako ne? Greva skupaj pogledati naokoli."
In greva. Počasi hodiva med hiškami, pozdraviva tukaj in tam … in res, ugotoviva nekaj, kar me je kar malo stisnilo pri srcu.
Tisti, ki so zunaj pred hiškami, sedijo z mobiteli v rokah. Otroci. Tudi starši. Ni igre. Ni klicev: 'Ej, greš na žogo?', 'Gremo se skrivat!', 'Kdo gre po kartice?'
Ni "ulice", ki jo poznam iz svojega otroštva. Namesto tega – tišina in modri zasloni.
Moram priznati – prešinilo me je. Tisto tiho spoznanje, da morda ne izgubljamo samo spontanosti, ampak tudi čarobnost otroštva. In da ni več samoumevno, da se otroci igrajo, čeprav so skupaj. Da se druženje morda seli drugam. In da bomo morali odrasli znova biti tisti, ki spodbujamo pravo povezanost – brez Wi-Fi-ja.
Ta zapis ni pritožba. Je odsev realnosti. Da tudi ko ne gre vse po planu, ima življenje svoj načrt. Včasih drugačen, kot bi si želeli – a mogoče boljši. Mogoče nam da točno to, kar potrebujemo, da spet začutimo. Da zadihamo znotraj vseh naših načrtov in gorečih planov.
Zdaj, ko se stanje že umirja, mi grejo po glavi le te misli:
👉 Starši, bodite nežni do sebe.
👉 Včasih ni treba “narediti vsega”.
👉 Včasih je dovolj, da smo. Z otrokom. Z ljubeznijo.
In sedaj, ko spet odpiram računalnik, so misli bolj jasne kot kadarkoli prej. Morda sporočilo tega dopusta ni le v tem, da je življenje lepo kljub nepopolnosti in spremenjenemu prvotnemu planu. Morda je sporočilo klic k akciji.
Zato, dragi starši, bodimo pogumni, da ugasnemo zaslon – svoj in njihov – in prižgemo nekaj veliko pomembnejšega: pristen stik, smeh, igro. In tisto neprecenljivo povezanost, ki je ne more nadomestiti nobena aplikacija.
In veste, v tej tišini, ko sem opazovala, kako moj sin išče igro, ki je ni… sem v sebi začutila še nekaj drugega – globoko hvaležnost.
Ne glede na to, kako naporno je bilo, sem v sebi čutila, da sem na pravi poti. Da sem z razlogom ustanovila Otroško veselje – prvi prostor v Sloveniji, kjer starši na enem mestu najdemo skrbno izbrane ponudnike, ki našim otrokom ponujajo resnične, pristne dogodivščine.
✔️ Brez ekranov.
✔️ Brez motilnikov.
✔️ Samo igra, stik, gibanje, povezovanje.
To so izkušnje, ki otrokom ostanejo. To je tisto, kar jih uči biti človek. Prisoten. Radoveden. Povezan – brez vklopa Wi-Fi-ja.
Zato te toplo vabim, da tudi ti najdeš poletno zgodbo za svojega otroka – dogodek, varstvo, tabor ali praznovanje, kjer se ustvarjajo resnični spomini.
👉 Preveri ponudbo na: www.otroskoveselje.si
In podari otroku tisto, kar svet danes najbolj potrebuje – pristnost.
Z objemom,
Karmen